Izvor oljke

Oljčna drevesa so ena najstarejših gojenih rastlin, ki jih je človek vzgajal že šest oziroma sedem tisoč let pred našim štetjem. Obstaja več teorij, katera divja oljka je prednica oljke. Najverjetnejša je prva teorija, ki pravi, da je prednica Olea sylvestris, ki še vedno uspeva v severni Afriki, na Portugalskem, Korziki, v Italiji, južni Franciji, ob Črnem morju in Kaspijskem jezeru. Po tej teoriji je bilo prvotno središče oljčnega pridelovanja v Izraelu, Libanonu, na Cipru in Kreti. V Izraelu so odkrili tudi najstarejšo tovarno olja, ko je tam živel nesemitski narod Filistejcev. Po drugi teoriji je prednica Olea chrysophylla (Etiopija, Kenija, Uganda, Sudan, Egipt). V Egiptu je oljkarstvo doživelo razcvet okoli leta 1150 pr. n. št., kjer pa so oljčno olje večinoma uporabljali za razsvetljavo in kot zdravilo za kožo.
Samo ime za oljčno olje domnevno izvira izpod Kavkaza iz semitščine zeit in zait (kar v prevodu pomeni oljčni sok), kasneje pa so ga prevzeli Arabci kot zeitum in seitun. Starogrško ime je elaion, antični Rimljani pa so ga spremenili v olea.


Širjenje oljke

Feničani so po letu 1600 pr. n. št. s trgovanjem po Sredozemlju raznesli oljko do Cipra, Maroka, Alžirije,Tunizije in Grčije. Grki so jo kasneje raznesli po svojih kolonijah. V 8. in 7. stoletju pr. n. št. je prišla oljka tudi v južno Italijo. Rimljani so oljko razširili po vsem svojem imperiju, oljčno olje pa je postalo pomembna strateška surovina. Oljka se je širila vse do 5. st. n. št. V času Benečanov (12. in 16. stoletje), ki so nadzirali trgovino z oljem, se je močno izboljšala kakovost. V Ameriki se je oljka obdržala le v Kaliforniji, Čilu in Argentini.
Danes so največji pridelovalci oljčnega olja Španija, Italija, Grčija, Sirija, Maroko, Turčija, Tunizija, Portugalska, Alžirija.

Beit Guvrin Israel

Beit Guvrin Israel